Smo dobro razumeli standard?
Preverimo skozi naslednjo nalogo, ki sem jo pripravila prav za to, da uporabimo pridobljeno znanje “v praksi”.
Ocenjevali bomo tri različne pse. Rada bi, da si pred nadalnjim branjem zamislite, da so to risbe, ki naj bi predstavljale pse v odlični dlaki in masi, a vsak z drugačno zgradbo telesa. Vsi imajo enakega razstavljalca, ki ne skriva napak in vsi se gibljejo na način, ki ga vidimo v Evropi, torej tako da razstavljalec poleg psa teče. Zato imajo vsi največje možne izkorake, kar pa na risbi lažje opazujemo kot v praksi.
Psa bomo najprej pogledali kot celoto, nato ga bomo poslali v gibanje, nakar ga bomo tudi “slekli” vseh mišic in dlake, ter se posvetili sami zgradbi telesa.
Pa poglejmo najprej idealen primer pasme, da bomo lažje iskali napake na naslednjih dveh.
Primer 1
Slika 1: Idealen predstavnik pasme
Tako naj bi torej izgledal popoln predstavnik pasme. Če ga najprej pogledamo v celoti, lahko opazimo skladnost telesa, tako značilno za pasmo. Nič nam ne kvari silhuete, ki bi jo sedaj morali imeti v glavi.
Poglejmo njegovo zgradbo pod vso dlako in mišicami:
Slika 2: Zgradba telesa
Lahko vidimo popolna razmerja med danimi kostmi. Lopatica in nadlaktnica prikazujeta idealen 90 stopinjski kot in sta pravilnih dolžin. Noge niso ne prekratke ne predolge ampak v razmerju s kvadratnim močnim telesom. Tudi zgradba zadnjih nog je pravilna, saj ne vidimo ne pretiranega in ne premalo izraženega kota.
Ta pes je torej popoln v svoji zgradbi telesa, zato poglejmo sedaj še njegovo gibanje:
Slika 3: Gibanje
Slika 4: Gibanje kosti
V gibanju lahko opazujemo, kako pravilno grajen pes ohranja svojo ponosno držo in raven hrbet. Pravilno okotenje mu nudi največji izkoristek njegovega telesa, saj maksimalno pokriva prostor. Rep nosi pravilno, ne višje od hrbtne linije.
Ocenska lista takega psa bi morala zveneti nekako tako:
“V celoti uravnotežen pes, pravilna, za pasmo tipična glava pravilnih razmerij, nizko nastavljeni in dovolj dolgi uhlji. Vrat pravilne dolžine lepo prehaja v hrbtno linijo, ki je ravna in čvrsta. Spredaj in zadaj izjemno okoten, rep pravilno nastavljen in nošen. V gibanju pokrije veliko prostora. Predstavljen v izjemni kondiciji in dlaki.”
Primer 2
Slika 5: Primer kokra 2
Ko si sprva ogledamo danega psa, nas mora zmotiti njegov prednji del. Ta namreč ruši celotno uravnoteženost, kljub temu, da je zadnji del pravilno grajen. Tudi glava ni najbolj idealna, saj gobček ni popolnoma kvadraten in je malenkost daljši od lobanje.
Poglejmo zgradbo.
Slika 6: Zgradba telesa primera 2
Imeli smo prav. Grajenost prednjega kota ni pravilna v primerjavi z idealom. Kosti nista enakih dolžin; nadlaktnica je za polovico krajša od lopatice. Kot ki ga tvorita, pa je daleč od idealnega. Taka zgradba kota postavi nogo daleč naprej od vihra in če opazujemo kje stoji tačka glede na telo, vidimo, da je ta postavljena pred telesom, skorajda pod glavo psa.
Zadnji del telesa je pravilno grajen.
Poglejmo, kako se tak pes giblje:
Slika 7: Gibanje primera 2
Napake v zgradbi so lepo vidne v gibanju psa. Zadnji del potiska telo naprej, a slabo grajen sprednji del ne omogoča maksimalne pokritosti prostora. Opazimo tudi, da se tački ne dotakneta, tako kot pri prvem primeru.
Tako grajen pes bo noge premikal hitreje, kar bo sodniku oz. opazovalcu otežilo ocenjevanje gibanja.
Ocena takega psa bi se glasila:
“Kratek kompakten pes. Glava primerna telesu, gobček nekoliko špičast. Pravilno nastavljeni uhlji. Zmerno dolg vrat, ki prehaja v ravno hrbtno linijo s pravilno nasajenim repom. Prednji kot bi lahko bil boljši; nadlaktnica in lopatica nista v pravilnem razmerju in ne tvorita željenega kota; zadnji pravilen. V gibanju dovolj potiska a premalo izkoraka, rep pravilno nošen.”
Primer 3
Slika 8: Primer kokra 3
Tudi ta pes nam ne daje pasmi tipične silhuete, kjub temu, da bi marsikomu lahko deloval atraktiven. Nosi namreč atribute, ki so trenutno zelo zaželjeni v ringu; dolg eleganten vrat in veliko zadnjega kota s padajočo hrbtno linijo ter seveda dolgo dlako. Kljub temu, da ima dobro grajen prednji del, je zadnji kot psa preveč izražen za angleškega koker španjela. Prav tako kot zadnji kot pa tudi vrat ne pomaga pri njegovi skladnosti. Glava je pravilna, prav tako so odlično nastavljeni uhlji.
Poglejmo kakšna je zgradba:
Slika 9: Zgradba telesa primera 3
Če se osredotočimo na grajenost kotov, lahko najprej v sprednjem delu opazimo nepravilno razmerje lopatice in nadlaktnice. Kot, ki ga tvorita, je idealen, a komolec kljub vsemu ne stoji točno pod vihrom, prav zaradi neenakih razmerij.
Zadnji kot je brez dvoma pretiran. Noga stoji daleč daleč zadaj in kvari celotno skladnost psa.
Poglejmo ga v gibanju:
Slika 10: Primer 3 v gibanju
Gibanje tega psa je daleč od tipičnega gibanja angleškega koker španjela. Hrbtna linija ni ravna, tački pa se prekrivata. Nekoliko slabše grajeni prednji del ne pokrije toliko prostora kot pri idealno grajenem psu, zadnji pa prekomerno potiska telo naprej. Njegovo gibanje bo izredno atraktivno, a žal, ni pasemsko značilno.
Ocena tako grajenega psa naj bi se glasila:
“Pravilna, telesu primerna glava z dovolj stopa. Uhlji nizko nastavljeni. Vrat daljši od idealnega, prehaja v padajočo hrbtno linijo, ki ni značilna za to pasmo. Rep pravilno nasajen in nošen. Dobro grajen sprednji kot, nadlaktnica nekoliko krajša, zadnji kot preizražen. V gibanju hrbtna linija ni pravilna, nogi se prekrivata; zadaj preveč potiska. Lepo negovan in v dobri kondiciji.”
Zdaj pa bi si ogledali še nekaj risb.
1. Glave
Pri glavi sem omenila problem barvastih psov in njihovega obarvanja, zato sem pripravila risbo idealne glave z različnimi obarvanji. Poglejmo, kako nas lahko lise optično zmedejo.
Slika 11: Obarvanje glav 1-4
Slika 11a: Obarvanje glav 1-4
Težko si predstavljamo da gre ves čas za eno in isto glavo, kajne?
Optično nam najbolj ugaja glava št. 2. Ta ima pravilno liso, ki daje lep izgled kokrovi glavi.
Prva deluje zelo nerodno, skorajda kot klovn. Od strani bi ustnice dale občutek ožjega gobčka, neenakomerna obarvanost okoli oči pa lahko zmede začetnika.
Tretja glava je zelo temna. Lisa je ozka in dolga, zato tudi glava psa deluje tako. Tu je pomembno da preverimo širino ustnjic glede na lobanjo psa in tako prezremo moteče obarvanje.
Zadnja glava nam prikazuje polovično temno obarvanje kokrove glave. Deluje zelo neuravnoteženo, a je pravilna.
Če bi imeli vsi ti psi različne zgradbe teles, bi morali zmagovalca določiti glede na zgradbo in ne glede na glavo, saj je pri zgornjih primerih ne glede na obarvanost idealna. Prepričana pa sem, da bi marsikateri sodnik že zaradi obarvanosti postavil 2. glavo na prvo mesto. Sledila bi najbrž 4. glava, saj iz razstavne strani deluje pravilno, nato pa bi ji sledili glava 3 in glava 1.
2. Telesa barvastih psov
Podobno kot pri glavi bomo sedaj pogledali še celotnega psa. Model bo ves čas enak, samo obarvanost se bo razlikovala. Pa poglejmo:
Slika 12: Obarvanost kokrov
Ob prvem pogledu prva vrsta deluje veliko bolj enotna kot druga. In čeprav gre ves čas za isti model imamo občutek da gre za različne pse.
Med psi v prvi vrsti (enobarvni) bi se najbrž kar težko odločili za zmagovalca. Vsi delujejo zelo enovito in tudi ožigi pri zadnjem ne motijo celotne silhuete.
Drugače pa je pri barvnih psih. Od treh danih bi na prvem mestu najbrž stal oranžen serec. Ta ima enakomerno razporejene lise, ki ne motijo videza telesa. Drugi pes daje s “plaščem” zelo zanimiv videz, a je temna obarvanost glave tista, ki bi marsikogar zmotila. Tretji pa zaradi nerodno postavljene lise pri vratu ne deluje tako elegantno; vrat izgleda krajši kot pri ostalih psih in ker je pes svetel, se zdi višji od ostalih.
Brez dvoma je lažje oceniti enobarvnega psa, a kot sodnik ne smemo zanemariti barvnih psov samo zaradi njihove obarvanosti. Zadnje čase je namreč največ kvalitetnih psov prav med serci.
Neža Jereb
marec 2013